Trianonska pogodba

POMEN TRIANONSKE POGODBE ZA ZDRUŽITEV PREKMURCEV Z MATIČNIM NARODOM

Prizadevanja za združitev prekmurskih Slovencev so bila prisotna že v času revolucionarnih dogodkov leta 1848, ko sta tako avtor programa Zedinjene Slovenije Matija Majar Ziljski in štajerski Slovenec Oroslav Caf zahtevala vključitev prekmurskih Slovencev v skupno državo.

V času taborskega gibanja so bili tudi prekmurski Slovenci udeleženci prvega slovenskega tabora avgusta 1868 v Ljutomeru. Prekmurci so čas prve svetovne vojne v letih 1914–1918 preživljali v pomanjkanju in v strahu za svoje sinove, ki so se kot ogrski vojaki borili predvsem na vzhodni fronti proti carski Rusiji, na Balkanu in z odprtjem soške fronte tudi na tem bojišču. V letih 1917–1918 so Prekmurci podpisovali majniško deklaracijo in se kot posamezniki prostovoljci pridružili Maistrovim borcem.

Premirje med Ogrsko kot poraženim delom tedaj že razpadle Avstro-Ogrske in antantnimi silami je bilo sklenjeno 7. novembra 1918, podpisano pa 13. novembra v Beogradu. V podporo priključitvi k matičnemu narodu so od oktobra do decembra 1918 potekali trije shodi, na katerih so Prekmurci številčno zahtevali združitev Prekmurcev z novo jugoslovansko državo; 20. oktobra v Murski Soboti, 3. novembra v Ljutomeru in 26. decembra v Radgoni. Žal je ni bilo zadostnega podpore narodne vlade v Ljubljani zasedbi pokrajine s strani Maistrovih borcev, kar je pospešilo tudi vojaško premirje z dne 13. novembra 1918.

Večerni list, št. 126, 5.6.1920, str. 1

Velike zasluge za priključitev Prekmurja k matici ima ameriški izvedenec major Douglas W. Johnson, ki je maja 1919 v na mirovni konferenci v Parizu dal predlog, da naj meja poteka severno od Mure. Predlog je bil dan na dnevni red Vrhovnega sveta dne 9. julija 1919 in pariška mirovna konferenca je odločila, da meja poteka po razvodnici med Rabo in Muro. S tem je devet pretežno slovenskih vasi skupaj z Monoštrom (Szengotthárd) pripadlo Madžarski, Prekmurje pa Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vest o razmejitvi na razvodnici med Muro in Rabo je med člane jugoslovanske delegacije prispela 4. avgusta, v Beograd pa 6. avgusta, že 12. avgusta 1919 pa je redna vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pod poveljstvom generala Krste Smiljanića vkorakala v Prekmurje. Dne 17. avgusta 1919 je bila oblast predana civilnemu komisarju, kar obeležujemo danes z državnim praznikom združitve Prekmurcev z matičnim narodom.




Prekmurje je dobilo meje leta 1919 in 1920. Saintgermainska mirovna pogodba je 10. septembra 1919 določila mejo z Republiko Avstrijo po reki Kučnici, meja z Republiko Madžarsko oziroma Trianonska pogodba pa je bila zaradi socialistične revolucije v tej državi podpisana šele 4. junija 1920. Podpisana je bil v palači Grand Trianon, v Versaju (Versailles), pri Parizu, v Franciji.


Prihod madžarske delegacije ob podpisu Trianonske pogodbe 4. junija 1920. Vir: https://zgodovinanadlani.si/1920-podpis-trianonske-pogodbe/

Njen 27. člen je določil mejo med Ogrsko ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, četrti del te pogodbe pa govori o zaščiti manjšin. Ogrska se je v pogodbi morala obvezati, da bo glede življenja svoje prebivalstvo vsestransko zaščitila ne glede na rojstvo, narodnost, jezik, raso ali vero.

Dne 15. novembra 1920 je madžarski parlament v Budimpešti ratificiral Trianonsko mirovno pogodbo. Čeprav trianonska meja še ni bila zakoličena in je o njej še dolgo tekla pravda, je ratifikacija precej pripomogla k ustalitvi razmer. Razmejevanje med Madžarsko in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je trajalo od leta 1921 do leta 1924, ko so na območju vasi Trdkova 31. maja 1924 postavili tromejni kamen. Vsaka stran kamna-piramide nosi grb ene od mejnih držav (Grb Republike Slovenije je bil nameščen leta 1993.) obrnjen v smeri te države, ter letnico določitve državne meje (10. 9. 1919 in 4. 6. 1920). Tako je na avstrijski strani letnica saintgermainske konference, na madžarski trianonske, na slovenski obeh.

S Trianonsko mirovno pogodbo je Madžarska izgubila več kot dve tretjini ozemlja, ki je bilo pred koncem vojne še ogrsko ter približno dve tretjini prebivalcev Ogrske, od tega cca. 3,3 milijona ljudi, ki so se šteli za Madžare. Z mirovno pogodbo so največ ozemlja po razpadli Avstro-Ogrski pridobile Romunija, Češkoslovaška in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

Edinost., št. 127, 5.6.2020, str. 2



Naprej, št. 127, 5.6.1920, str. 2

Slovenski pogajalci, predvsem dr. Slavič, so na Pariški konferenci utemeljevali tudi zahtevo, da se k slovenskemu ozemlju priključijo še Porabje – Monošter in tri županije, a za to ni bilo nobenega posluha. Uroš Lipušček v svoji knjigi Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 to pojasnjuje s tem, da so vsi člani ameriške delegacije zagovarjali ekonomske tokove pred samoodločbo narodov. To načelo je prevladalo v Porabju, saj so trdili, da so porabske vasi ekonomsko bolj navezane na Madžarsko kot na slovenske kraje – da s kravami na pašnike ne hodijo čez Muro in podobno. Hkrati pa je po eni izmed poslanih spomenic, ki so jo Slovenci poslali v Pariz z dokazili, da v Porabju živijo Slovenci, Johnson Slaviču dejal, da je bila izguba porabskih vasi kompenzacija za vasi v okolici Lendave, ki so pripadle Kraljevini SHS, čeprav so bile večinsko madžarsko poseljene. Ne glede na to lahko pritrdimo Otu Lutharju, zgodovinarju ZRC SAZU, da če bi območje v trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, bi najbrž leta 1991 tam ostalo le še za vzorec ljudi, ki bi še govorili slovensko.

viri:
Wikipedija
mag. Bernarda Roudi: Sto let od priključitve Prekmurja k matičnemu narodu
https://4d.rtvslo.si/arhiv/stevilke/174609156
https://www.rtvslo.si/prekmurje/zgodovina/prizadevanja-za-prikljucitev-prekmurja-to-je-bila-skupna-akcija/496489






« nazaj